Črno morje (2.del) - Vrnitev


Kratek opis dogajanja na poti

Glede nato, da sem septembrsko ekspedicijo do Črnega morja zaradi zdravstvenih težav zaključil predčasno, sem se v oktobru vrnil v Bolgarijo, praktično na izhodišče, kjer sem september 2015 končal in nadaljeval pot do Varne. Pot se je začela z vstopom na vlak za Ljubljano, od tam pa z busom do Sofije. V Sofiji me je pričakal dež. Po premočenem dnevu pohajkovanja po Sofiji sem drugi dan v hladnem, a suhem jutru sedel na kolo in krenil v smeri Donave na sever. Nizke temperature okoli 10C so botrovale, da sem imel oblečenih več slojev oblačil, katere sem pri vožnji po hribu navzgor slačil, po hribu navzdol pa spet oblačil. Bil sem ves moker, vendar ne zaradi dežja, zato sem moral biti nenehno v gibanju, da me ni zeblo. Prvi del poti je bil dokaj razgiban (gor-dol). Bilo je konec oktobra, ko so dnevi bili krajši, zato sem še podnevi poiskal topel kotiček pri domačinih. Sprejeli so me z odprtimi rokami, meni pa je pasalo, da si pri temperaturah 0-5C ponoči, nisem rabil sestavljati šotora in zjutraj obleči mrzla in prešvicana oblačila. Od tretjega dneva naprej je začelo sijati tudi sonce, temperature so se dvignile do 15C čez dan, kar mi je omogočalo lažje in prijetnejše kolesarjenje. Do izhodiščne točke sem prispel po dveh dneh in 200 km, to je na meji med Romunijo in Bolgarijo – mestece Oryahovo. Tukaj je bilo področje, kjer raste veliko orehov, kar je bilo moč opazovati tudi med kolesarjenjem po desetine kilometrov dolgih drevoredih samih orehov. En del poti ob Donavi me je vodila po označeni obdonavski kolesarski stezi od Atlantika do Črnega morja, pri prelepem mestu Ruse, ki leži ob Donavi, pa sem skrenil s te poti in zavil južno proti Varni.

Grozljive spalne razmere
Tisti dan ni bilo sonca, zato je bilo kolesarjenje pri močnem vetru in nizkih temperaturah spet oteženo. Tisti dan me je pot, ki se je vila po hribih gor in dol, po neskončnih poljih in gozdovih dodobra zdelala. Po večernem prihodu v mesto Razgrad sem se odločil stopiti za 50 km razdaljo na vlak. Prihod v Kaspichan v večerni uri ni bil prijeten. Ko se je stemnilo ni več bilo nikogar na ulicah. Iskal sem možnosti prenočitve. Ljudje so se bali, ker je bila tema in niso zaupali, a po vztrajnem eno urnem iskanju so mi v bližnji vasi, kjer so živeli le romi, v prvem kafiču zrihtali streho nad glavo. Ko so me pripeljali ni bilo oken, v zapuščeni hiši je bilo po tleh polno steklovja in brez elektrike. Nisem imel dobrega občutka spati v takšnem okolju in takih ljudeh, zato sem poslušal intuicijo in sem se po 3h iskanju ugodne variante odločil odkolesariti nazaj v majhno mestece Kaspichan. Tam sem za 7 EUR dobil priložnost prespati v bližnjem domu. Tako sem si lahko vsaj v miru odpočil in posušil oblačila. Zadnji dan kolesarjenja so jutranje temperature padle celo pod ničlo, zato sem nase navlekel vse možno, vsaj na začetku, dokler se nisem segrel. Izbral sem pot skozi zakotno bolgarsko podeželje, kjer so ceste in scene ob oktobrskem soncu bile fantazija. Nabiral sem tudi plodove šipka in ležerno poležaval po travnikih ter užival v prostrani naravi. Tisti dan me je čakalo ležernih 90 km do Varne. Skozi vse dni sem srečeval različne živali, predvsem nevarni pa so bili kot že pričakovano razpuščeni lačni psi brez lastnika, ki vedno tekajo v dvojicah ali večjih skupinah za neznanimi mimoidočimi, sploh za menoj, ki sem se premikal dokaj hitro in jim deloval kot nevarnost. Seveda so se oni bolj bali mene kot jaz njih, zato sem z njimi opravil po ustaljenih tirnicah.

Poiskal vir toplote
Popoldanski prihod v z soncem obsijano Varno je bil zelo lep. Takoj sem si rezerviral nočni vlak za Sofijo še za isti večer. Po večernem potepanju in raziskovanju Varne sem na peščeni plaži med drugim namočil noge tudi v Črno morje. Voda je bila dokaj topla, vsekakor bi se kopal, če bi bil dan in sijalo sonce. Po naročilu večerje (falafla in velika piva), sem se zapletel tudi v pogovor z enim libanoncem in njegovo punco. Zadnje ure v mrzlem večeru sem preživel na banki, kjer sem menjal nekaj evrov in prosil za tisk bus karte bližnjo referentko na šalterju. Medtem, ko sem v banki po knajpanju v Črnem morju grel mrzle podplate je od zunaj stopila noter mimoidoča mlada nemška študentka in me nagovorila glede kolesarjenja, po tem ko je opazila zunaj moje obloženo kolo. Pogovarjala sva se debele pol ure.

Razgiban zaključek
Nočna vožnja v spalnem vlaku je bila zame prva taka vožnja z vlakom preko noči, bila je zelo prijetna. Spal sem na vrhu in med spanjem mi iz najvišje ležeče postelje padel telefon, ki je zadel spodaj ležečega potnika. Zjutraj smo imeli temo za diskutirati. 🙂 Nekaj ur počitka v Sofiji, malica in nato še 15 urna vožnja z busom v Ljubljano ter zaključek z zgodnje jutranjim vlakom v Maribor.

Video in slikovni utrinki s poti

« 1 of 4 »

Interaktivni zemljevid poti

Show Comments