Črno morje - Z eno nogo proti cilju

Kratek opis dogajanja na poti

Tokratna ekspedicija je bila prav posebna. Predvsem v tem, da se je dogajalo poleg veliko prijetnega še manj prijetno, kar je turo naredilo toliko bolj atraktivno. Na pot sem krenil kar iz rodnega kraja – Maribor. Od tukaj preko Varaždina po stari cesti proti Osijeku. Prva dva dni je bilo še dokaj vroče s temperaturami do 30 C, zato tudi daljše etape po ca. 160 km. Kasneje se je z dežjem kar precej ohladilo. V bližini Osijeka sem odkolesaril skozi Kopački rit, a vode po dežju ni bilo dovolj, da bi Donava poplavljala, da bi bilo tako zanimivo pogledati ta Nacionalni park. Sem pa v Kopačevem naletel na tamburaše v restavraciji, kjer sem se tudi kasneje okrepčal. Še isti dan sem zaključil neposredno na stičišču Donave in Drave, kjer so me medse sprejeli prijazni domačini na vikendu in mi na večer ponudili še nekaj žlahtnih kapljic hrvaškega vina. Bilo mi je toplo v njihovi družbi.
Kljub nekaj dežja sem pot nadaljeval v Srbijo in se na mejnem prehodu Bogojevo obrnil proti Novemu Sadu. Pot čez Slavonijo je bila dokaj ravna in manj zanimiva. Sem pa naletel na domačine, od katerih sem zvedel veliko o zgodovini Srema in Srbiji nasploh. V Beogradu sem zvečer dobil spet neverjeten sprejem in dobrodošlico pri prijateljevih starših, po tem ko sem si v centru ogledal muzej Nikole Tesle in nagrobnik druže Josipa Broza Tita. Donavo sem prečkal 4-krat a najbolj zanimivo je bilo prav v bližini Beograda, ko sem zamudil splav in me je čez reko odpeljal nek domačin za majhne dinarčke, da mi ni bilo potrebno čakati na naslednji splav čez dve uri. Blizu romunsko-srbske meje sem po ponovnem prečkanju Donave zakolesaril v nacionalni park Đerdap. Zelo lepo označena kolesarska pot od Donavi (Eurovelo 6 – Atlantik-Črno morje) me je vodila vse do hidrocentrale Đerdap v vasi Đerdap. Na tem odseku sem dvakrat prenočil in se v Donavi tudi okopal, bila je precej topla v primerjavi z hladnejšim ozračjem. V neki vasi sta me napadla zvečer tudi dva potepuška psa, ki sem ju, čeprav sta bila lačna, kar hitro umiril. Zmotno je mišljenje da je treba bolj goniti, zato sem se ustavil in jih z lepimi besedami odpravil. Vseeno mi je pognalo strah v kosti, kajti nikoli ne veš kaj se bo zgodilo, veš pa kaj se lahko zgodi v najhujšem primeru. V vasi Sip pri Kladovem sem prenočil, a pred tem z nekim pastirjem povečerjal medtem ko sva skupaj pomolzla koze. Njegova žena nama je pripravila srbsko gibanico in solato. Za zajtrk pa sem dobil tudi sveže kozje mleko. Čeprav mlečnih izdekov ne uživam sem si kozje mleko privočil za zajtrk.
Po prestopu meje na hidrocentrali v Romunijo sem se obrnil desno ob Donavi. Za mestom Turnu-Severin sem v neki vasi naletel na prijaznega duhovnika in njegovo ženo. Tisti dan so praznovali sinov rojstni dan in so bili zelo prijazni. Na koncu mojega obiska so me oskrbeli se s sadjem za na pot. V nadaljevanju poti sem opazil, da v teh romunskih vaseh ni kaj dosti trgovin, pa še tiste ki so, niso imele kaj pametnega za kupiti (ni samopostrežna). Kolesaril sem v notranjost dežele in kar hitro ugotovil, da so ceste, če ni glavna, brez asfalta in težko prevozne. Po 3h kolesarjenja po šodru sem naredil le 25 km zato sem se odločil, da se vrnem na glavno cesto. Pred tem sem v neki vasi naročil brezalkoholno pivo, a me očitno po večkratnem nagovarjanju niso vredu razumeli, kar sem opazil 30 min po tem ko sem pivo spil in kolesaril naprej. Noge so postale zelo mehke. Eno alkoholno pivo me je zvilo in moral sem hitro poiskati kruh in namaz. Temnilo se je že in ker se je naslednja dva dni pripravljalo k močnemu deževju sem poiskal sobo, da nisem rabil 2,5 dni preživeti v šotoru. Vse je za nekaj dobro, kajti drugi dan me je po skuhanem kosilu začelo zvijati in dobil sem močno drisko, zvečer je sledilo še močno bruhanje, kakršnega nisem še do danes nikoli doživel. Drugi dan sem ležal pribit na posteljo. Potepuški psi so lajali cel dan in celo noč. Grozno je bilo v teh romunskih vaseh to poslušati še poleg tega da se nisem dobro počutil. Tretjo noč se mi je močno vnela še dlesen za modrostnim zobom. Z veliko bolečino sem zjutraj odkolesaril v Calafat še kakšnih 40 km, kjer sem po pregledu v urgetni stomatološki ambulanti dobil zeleno luč, da vseeno lahko nadaljujem pot. Bolečina je bola dokaj znosna čez dan, huje pa je bilo ponoči, ko se telo umiri. Še ena neprespana noč, tokrat že tretja zapored. Drugi dan sem imel pomisleke kako naprej, saj sem bil že dodobra neprespan, z bolečino v zobu in povrh vseg me je začelo boleti še koleno, do take mere, da mi ni omogočalo nadaljnega kolesarjenja.
V vasi Bechet v Romuniji sem se odločil prečkati Donavo na splavu in se odpraviti do najbližje želežniške postaje, kjer bi vzel vlak za Sofijo. Na Bolgarski strani Donave sem čakal 2h bus a prišel je minibus, kamor nisem mogel naložiti kolesa, po tem pa sem se po 2h neuspelega štopanja odpravil na pot 60km oddaljene želežniške postaje kar z eno nogo. Po 35 km mučnega in počasnega kolesarjenja sem končno dobil štop. Bila je nedelja, nisem imel lokalne valute, noben mi ni želel menjati evre, zato sem naletel še en izziv, podobno kot na Japonskem. Skratka, ni bil moj dan. Zvečer sem komaj prispel v Sofijo in prenočil pri prijateljih. Drugi dan sem z busom odpotoval skozi Beograd in Zagreb v Ljubljano. Od tukaj pa v zgodnjih jutranjih urah z vlakom v Maribor in direkt k zobarju. Zaradi bolečin sem moral načrtovano turo do Varne na Črnem morju predčasno zaključiti in se vrniti. Zato ta del poti ostaja odprt in zame neraziskan. Takoj ko bo čas primeren in vreme bolj ugodno se odpravim, da zaključim pot in napišem še kakšen stavek.

Utrinki s poti

« 1 of 7 »

Interaktivni zemljevid poti

Show Comments