|
|
| |
 |
|
08.08.2009 |
Objave v juliju: Reportaža in Potopis |
|
 |
 |
V začetku meseca julija je bil v reviji Publikum objavljen potopis 1.del s kolesarjenja po Novi Zelandiji. Drugi del še sledi...
Celoten potopis v julijski številki je možno prebrati TUKAJ.
24. julija je bila v Večeru objavljena reportaža o projektu "S kolesom okoli sveta". Celotno preportažo si je možno prebrati TUKAJ oz. si jo prebrati kar neposredno na Večerovi spletni strani.
|
|
Komentarji (0) |
|
|
 |
|
 |
|
 |
|
21.08.2010 |
Pred odhodom na Japonsko |
|
 |
|
Vse je pripravljeno in spakirano za odhod na novo kolesarsko ekspedicijo v sklopu projekta »Simon Eržen s kolesom okoli sveta« tj. odprava po Japonski, ki se prične jutri in vse do konca septembra 2010. Načrtovanih je približno do 2200 km od Sappora do Nagasakija, obisk vseh štirih otokov Hokaida, Honša, Šikokuja in Kjuša. Nevarnosti, ki mi bodo lahko pretile in prekrižale pot so: potres, tajfuni, vročina do 35C z vlažnostjo nad 80%, srečanje s kakšno nevarno živaljo, ampak vse to je del poti in treba se je kar čimprej prilagoditi danim razmeram in situacijam. Seveda pa je tukaj tudi nekaj stvari za katere upam, da jih bom doživel v polnosti kot npr. neokrnjena in nedotaknjena narava, prijazni ljudje, živali in pa seveda novo okolje in kultura, ki je nam Slovencem dokaj tuja. Veselim se vsega novega. Vse je odvisno od mene samega, kako bom na vse gledal (verjetno odprto, da bodo stvari tekle) in drugih dejavnikov na katere nimam vpliva, pa vendar včasih tudi, saj se vedno odločiš kje in kdaj boš na določeni točki, da se ti stvari dogajajo. Seveda pa čimbolj spontano in brez večjih načrtov. Kakorkoli, If you dont go, you dont have a story. Pa da vidimo.
Če ima kdo kakšno željo in misli, da bi mu jo lahko na svoji poti uresničil, mi lahko preko spletne strani na vstopni strani ali preko maila, smsja posreduje. Obisk kakšne destinacije, znanca, družine, prijatelja, dogodka, ogled spomenika (Hirošima in Nagasaki vsekakor je v planu)…
Na poti ne bom le zgolj kolesaril, dogajalo se bo še marsikaj. Med drugim bom tudi srečaval ljudi in predvsem otroke, ki potrebujejo našo pomoč, čeprav si mislite, da je Japonska zelo napredna in bogata dežela, so tudi tam reveži, ki jim primanjkuje materialnih dobrin in veliko ljubezni. Prav tem ljudem (po občutku komu) želim pomagati tako, da jim bom podaril zbrana sredstva. Pri tem apeliram tudi na vse vas, da odprete svoje mehko srce in prispevate v ta sklad za pomočem tem ljudem, nekaj po svojih možnostih, jaz pa obljubim, da bom le to v celoti prenesel v prave roke, ki to rabijo. Saj smo vsi eno. To lahko storite enostavno tako, da preko moje spletne strani uporabite storitev Paypal in prispevate poljuben znesek ali pa preko TRR-ja (objavljen tudi na strani v rubriki oprema).
S poti se bom preko Radio.Si in svoje spletne strani javljal kakor bo mogoče. Zdaj se skočim enkrat na Pohorje, da se psihično in fizično sprostim pred dolgo potjo, ki me čaka. Po prihodu v Tokyo, kjer ostanem 1 dan, se z vlakom odpeljal do severa v Sapporo, kjer začnem pot s kolesom.
Ajde
|
|
Komentarji (1) |
|
|
 |
|
 |
|
|
|
21.08.2010 |
Pregled čez leto 2010 |
|
|
|
Zadnje mesece je bilo kar naporno, saj sem bil nenehno na poti in mi tako ni uspelo sproti posodabljati strani. Ampak vsako nedokončano stvar je potrebno enkrat dokončati, a ne? Zato sem to raje storil zdaj, pred odhodom na Japonsko, da je pod kapo. Prav zares se je letos na kolesu začelo komaj v aprilu in potem vse do danes. V tem času sem prepotoval precejšen del Hrvaške, Italije, Slovenije (še vedno se najdejo nedotaknjeni kotički), nekaj tudi Avstrije, pa Madžarske, povzpel na vrh Dolomitov (Marmolada, 3343m), zdaj pa na težko pričakovano ekspedicijo po deželi vzhajajočega sonca – Japonska.
Slovenija:
Izlet po Prekmurju so zelo interesantni, čeprav je teren precej raven, znajo biti ture zelo utrujajoče, predvsem zaradi velike kilometrine. Vzponi so majhni, samo jih je veliko in po 100 km se nabere kar nekaj višinske razlike. V začetku leta sem obiskal tromejo med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo, v bližini vasi Trdkova, ki je obeležena s kamnom. Na vrh hriba je možno priti iz vseh treh strani. Turo sem zaključil pri prijazni prekmurski družinici, ki me je sprejela in pogostila (s hrano in vinom seveda), pa samo vprašal sem za smer. :-)
V aprilu me je na poti v LJ na polovici poti, nekje v okolici Šmartinskega jezera pri Celju, zgrabila velika utrujenost, tako da sem turo zaključil predčasno in se vrnil z vlakom.
Zelo lepa in dokaj položna kolesarska steza ob reki Muri, katere del v lanskem letu nisem še prekolesaril ob Šentilja do Gornje Radgone, sem obiskal letos. Nekje na sredini pri enem večjem jezeru je tudi visok razgledni stolp, s prekrasnim pogledom daleč naokoli. Obmurska kolesarska pot poteka od izvira Mure v avstrijskih Alpah do Gornje Radgone v Sloveniji v dolžini 360 km.
Na Gorenjski sem odkrival gozdne površine Pokljuke in ob prijetni družbi užival v namakanju v osvežujočih jezerih kot Bohinjsko, Blejsko in jezercu Kreda v dolini Radovna (vse Triglavski Narodni park). Vzpon iz doline Radovna in Stresene doline na planino Klek (1556m) je bil kar zahteven, a se je splačal. V gozdovih, kjer se ceste nenehno ločujejo, lahko hitro zaideš, kar se je zgodilo tudi nam, a smo po nekaj časa ugotovili, da se moramo vrniti na drugo pot. Se zgodi tudi…
 
V Beli krajini sem ob Kolpi odkrival nedotaknjeno naravo. Reka Kolpa je v bistvu meja med SLO in HR in je dolga 362km. Spanje ob reki je prosto na obeh straneh. Meja je hkrati schengenska. Pešpot od Dameljna do Radencev je pravi raj za kolesarje. Tukaj se pomikaš neposredno ob reki po ozki potki po gozdu. Pri prečkanju jarka stopil v blato, kjer sem se zagozdil in se komaj po 20min uspel rešiti s kolesom. Prava dogodivščina je bilo celo spanje na zapuščenem seniku pri vasici Hrib, kar ni bilo predvideno, saj je bilo do večera lepo vreme, pravcato za spanje pod milim nebom, potem pa se je vsulo iz neba in se je bilo potrebno skriti vse do drugega popoldneva, ko je ponehalo. Strah pred nočnimi obhodi medvedov ni odveč, če se kdo poda v te kraje. Obisk gasilske veselice ob pivu drugo večer v Radencih s 50% »domačinko« Mojco je bila prava atrakcija, saj na vasi niso vajenih takih mimoidočih. Če sem že pri Kolpi. Zadnji izlet iz LJ v dolžini 140 km preko Cerknice v Čabar in Zamost (meja), kjer naju je s Suzano na maloobmejnem mejnem prehodu policist na hrvaški in policistka na SLO strani spustila skozi brez dovolilnice in celo z nasmehom, je bila prava dozica. Pot se je zaključila ob Kolpi, ponovno na privatnem seniku in večernem kopanju v za ta čas zelo mrzli Kolpi. Oba dni sem poslušal od mnogih mimoidočih samo o medvedih, a na srečo nobenega srečal.
V mesecu juniju in juliju sem ob pomoči lokalnega PD Matica Maribor uspešno opravil izpit za turnega kolesarskega vodnika pri Planinski Zvezi Slovenije na Valvazorjevem domu na Gorenjski. Sedaj sem TKV pripravnik. Z vodenimi lažjimi in zahtevnimi kolesarski izleti pričnem letošnjo jesen. Spremljaj na moji strani za razpise. To je prvi »uradni« izpit, ki sem ga kdajkoli naredil s kolesom. Sicer je do sedaj šlo po principu learning by doing. Kljub kilometrini in dosedanjemu znanju sem izvedel nekaj novega, upam, pa da sem tudi s svojimi izkušnjami pripomogel h konstruktivnim diskusijam v skupini.
Slovenske odprave so obeležene v foto galeriji tukaj, video galeriji tukaj in z mapami in opisi poti tukaj.
Hrvaška:
To je poglavje zase oz. so prebivalci kot narod poglavje zase, po principu »sportski lagano«. Prva večja tura je bila načrtovana od Šibenika do Zagreba in se je zaradi večdnevnega močnega deževja, končala v Vrhovinah pri Plitvičkih jezerih, majhni vasici z železniško postajo. Ves premočen prišel opoldne na postajo, kjer je peljal prvi naslednji vlak komaj čez 6h, torej ob 18h. V tem času sem izvedel marsikaj od prometnika, med drugim me je podučil o vsem njegovem delu, skupaj smo si na postaji skuhali kosilo, pogledali formulo 1 in pokramljali, jaz pa sem se med tem tudi posušil :) Sicer pa sem eno noč prespal v eni garaži pri prijaznemu bosancu v okolici Zadra celo na ping pong mizi in moram reči, da je bil zame to luksuz. Omogočil mi je tudi, da sem se pri njemu oprhal in ponudil mi je tudi za jesti, vendar…
Še en del sem prepedaliral in sicer po Istri. Od Kopra do Limskega kanala in po notranjosti Istre nazaj. Meseca maja je bilo morje še kar hladno, a najbolj pogumni smo se vseeno skopali. Prespal sem na črno na plaži v kempu Koversada, južno od Vrsarja, na začetku Limskega kanala. Drugi dan nadaljeval po gozdni kolesarski stezi vse do Lima. Sonce in nenehni bregi po notranjosti Istre tj. čez Tinjan, Karojbo, Orptalj so me ubijali, na koncu pa sem se moral še na maloobmejnem prehodu na Hr-Slo meji s policisti pregovarjati, da me spustijo v SLO, kajti obhod preko Buje bi bil prehud. Vzpon nad Oprtalj je bil hud v tisti vročini in domačini so mi povedali, da rabim dovolilnico, 4km pred mejo sem videl kak me je prehitel avstrijski motorist in kako se je čez par minut vrnil, kajti niso ga spustili. Jaz pa sem si rekel, sigurno se bo vredu izteklo. Na koncu so me na lepe oke spustili v SLO, kjer sem vnovič zavil v prelepo in zelo tradicionalno slovensko vasico Abitanti (kar v ital. pomeni prebivalci). Zaključna veganska in zelo okusna pojedina (vredna preizkusa in pohval) pri mojo »primorski mami« Metki v KP, mi je »rešila življenje«.
Hrvaške odprave so obeležene v foto galeriji tukaj, video galeriji tukaj in z mapami in opisi poti tukaj.
Medžimurje:
V času najpomembnejšega slovenskega praznika 25. junija, se v društvu nekadilcev Slovenije pod vodstvom staroste kolesarskih srečanj Jožeta Marolta (72), vsako leto, zdaj že 26. organiziralo kolesarjenje po Sloveniji. Letošnja organizacija je bila prepuščena Jožetu, Mirotu in meni, na sporedu je bilo Medžimurje. Kolesarjenja po načinu »razpuščena banda« se je udeležilo 46 udeležencev (zaradi položnega terena trase so prevladovale ženske). Zbrali smo se na Pragerskem in se po skupinah podali po »začrtani« poti. Zakaj pišem vse v narekovanjih, ker se ponavadi tega nikoli ne držimo in ravno to da posebno noto tovrstnemu 4 dnevnemu srečanju. Ljudje iz cele Slovenije, ne samo člani društva nekadilcev, obiskujemo še nedotaknjene kraje naše preljube dežele. Starost udeležencev od 30 do 72. Največkrat se porazgubimo in kolesarimo v manjših skupinicah in se imamo prav fajn. Tudi tokrat je bilo tako. Na poti velikokrat tudi stojimo, da si odpočijemo, kakšno rečemo, spijemo in se pomaknemo naprej. Vmes obiščemo tudi znamenite točke in vedno se še kaj novega odkrije, tako da dogodivščin po spontanem kolesarjenju ne manjka. Prespimo vedno na kakšnem seniku, šotorih, gasilskem domu…Iz Pragerskega smo se pomaknili do Ptuja, tam pa vse čez Prlekijo do Ormoža, kjer smo se proti poznemu popoldnevu vsi spet počakali. Prenočili smo ob gasilskem domu v Središču ob Dravi na slovenski strani. Nekateri so odšli na bližnji kmečki turizem. V družbi smo imeli tudi nekaj štoserjev, kot npr. Albert, ki je skoz poskrbel da smo se lahko nasmejali. Drugi dan je potekal večinoma po Hrvaški strani do Čakovca in vse do Legrada – sotočja Drave in Mure. Tukaj se je začelo kar močno oblačiti in kasneje tudi deževati. To smo ugotovili ko so nas popikali že komarji. V Legradu je za nami tekel tudi hud pes in morali bi videti kako so nekateri pospešili na kolesu :)) Sicer pa smo noč prevedrili ob nogometnem igrišču nekaj km pred Ludbregom. Iskanje prenočišča in noči so vredno burne, tudi ta je bila, samo si morali tla prvo ščistiti, ponoči pa se je vsulo z neba. Vsak dan smo naredili okoli 85 km. Na poti do Zavrča (meja SLO-HR) smo se kar nekajkrat ustavili (skoraj v vsaki gostilni). Čez čas so nas lokalci kar sami po sebi že vabili…Ogled arboretuma in kasneje srečanje na slovenski strani z enim domačinom (ki ga je med pod kapo, a bil vseeno dostojanstven) zaključili na kmečkem turizmu Pungračič na Drenovcu, seveda pod milim nebom. Zadnji dan je sledila vožnja po goricah vse do Ptuja, kjer smo spet, kot vsako večer, zbrali vsi pri Ribiču in obeležili vseh 4 dni. Mariborska ekipa se je s kolesi odpravila kar s kolesom po še ne v celoti izdelani kolesarki poti do Maribora, ostali so stopili tam na vlak in se odpeljali proti svojemu domu. Pa nasvidenje in drugo leto spet.
Medžimursko odprava je obeležena vfoto galeriji tukaj, video galeriji tukaj in z mapami in opisi poti tukaj.
Euro ture (Italija, Avstrija):
Po Avstriji sem opravil 2 izleta in oba v okolici Graza. En je bil vzpon na višino 1290 m na vrh hriba Schöckl severno vzhodno od Graza. Stara klapa Gerhard, Jürgen in moja malenkost smo se povzpeli po gozdovih tega hriba. Spust je bil fantastičen, a zaradi mrzlega vetra, dokaj hladen predvsem v kolena (samo da niso zmrznila).
Italjanska tridnevna odprava je bila nekaj posebnega. S trajektom sem iz Zadra preko noči zaplul preko Jadranskega morja v italijansko Ancono. Pot sem nadaljeval nenehno ob ITA rivieri. Pot je bila dokaj ravninska, vendar je pripekalo močno sonce. Kljub vsemu mi je uspelo narediti 150 km. Kosil sem na panoramski cesti severno od Pescare, v nekem restaurantu, kjer so mi po moji želji skuhalo hrano, ki sem jo tovoril s seboj. Res smo se ujeli in malo pokramljali, čeprav se nismo kaj dosti razumeli, saj Italijani pač ne govorijo kaj dosti angleško, jaz pa še ne italijansko. Kakšno urco kasneje se ustavim na ostrem nepreglednem ovinku, da bi pregledal kolo, ko so iznenada mimo pridrveli štirikolesniki. Eden izmed njih se je pred mojimi očmi preobrnil na glavo in podrajsal po cesti, 4-kolesnik pa je vrglo v drugo smer, proti meni. Njegovi kolegi so hitro zavarovali cesto, sam pa sem nemudoma priskočil na pomoč. Voznik je bil ves potolčen, odrgnjen in olupljen (seveda brez dolgih hlač…), vsaj čelado je imel. Ne da bi razmišljal sem iz potovalk vzel prvo pomoč in mu razkužil rane po celem telesu in ga začasno povil in pohansapliral (oblepil s hansaplasti). Resnično je bil cel v krvi, ni bilo najlepše za pogledat, a kaj se mora se mora. Izvedel sem, da je to bila druščina Nemcev, ki so že študirali kako bodo uredili s poškodovanim štirikolesnikom, namesto da bi pomagali kolegu. No potem so se nekako odpeljali naprej. Nadalje, kot zakleto sem se v neki vasi malo pred Riminijem povzpel po stopnicah (potka za kolesa zraven) in me je na pregibu med enimi in drugimi stopnicami zasukalo in z vso silo sem se skotalil po stopnicah vključno s kolesom, predvsem pa zato, ker mi lekcija s SPD pedali pred 14 dnevi na Hrvaški ni bila dovolj. Noge nisem dobil iz pedal in tako zgrmel. Udarec na desno roko (sredinec in prstanec) je zgledal nedolžen, a se je čez čas razbolelo. Takoj sem priskrbel led in nadaljeval pot. Zvečer so prsti otrdeli. V prvem kempu v Cesenatico sem vprašal za spanje pa sem poslovil ko sem zvedel, da na začetku sezone želijo 25 eur za šotorenje. Takoj v naslednjem kempu so me toplo sprejeli in mi prvo noč častili. Nadalje, me je čakalo še 350 km do Kopra. Naslednje dni sem kolesaril z ledom v eni roki. Obiskal sem kar nekaj zanimiv točk in uporabil par trajektov, da mi ni bilo treba delati obvozov po par 10 km. Oba dni kasneje sem naredil po 170km/dan, kar je bil dosedanji rekord v dolžini v enem dnevu (ca. 12 ur na kolesu). Večernmu kopanju v svežem Jadranskem morju nisem moral ubežati. Sonce je čez dan pripekalo in pot proti Benetkam (Chioggia) je potekala precejšen del po glavni cesti. Tam sem vzel trajekt iz otoka na otok in se usirdral v Jesolu. Po prihodu na kopno sem izgubil še vitalni vijak za prtljažnik in kot naročeno se je pred mojim nosom znašel en Slovenec s familijo iz LJ in mi iz avto potegnil točno taki vijak kot sem ga rabil. Vedno imam s seboj vitalne vijake, a tega nisem imel. Vse se je dobro izteklo pred temo, ko sem se na slepo odpeljal v bližnji kemp, kjer sem prenočil. Zjutraj so, ko sem se urejal in imel že vse spakirano nekako ugotovili, da sem prenočil na črno in so me »nagnali« jaz pa sem se samo smejal in si mislil svoje. Na pol poti do Trsta v Latisani sem obiskal cerkev in prisostvoval na italijanski poroki. Pol ure sem bil noter in sta si mladoporočenca izrekla že vse in predala prstane, a poljublja se še nista, zato sem se odločil, da nadaljujem pot. Moram reči, da so bile Italijanke kar vredu zrihtane, kot ponavadi. No tudi Italijani niso bili slabi, samo me niso toliko zanimali :-)) hehe Kasneje sem na eni pumpi srečal dva angleža, ki sta prav tako s kolesi potovala proti Trstu oz. iz Anglije proti Grčiji. Do Trsta smo si en drugemu delali zavetrje in sem nedaleč od Trsta v reki, ki smo jo prečkali tudi osvežili. Ona dva sta se celo po 4 dneh prvič umila. 20 letna fantiča (no fanta, saj sta bila celo večja od mene), sta ga kar vredu poganjala na poti do Grčije, kjer ju je čakal summer job. Po prihodu v Trst smo želeli napasti špagete, a smo zaman tavali od enega restauranta do drugega, saj Italijani ne strežejo paste do 19h zvečer. Bil sem zelo presenečen, a hkrati že kar precej sestradan. Poslovili smo se, jaz pa sem se odpeljal do Kopra. Pomotoma sem zavil na avtocesto in po 10 km je za menoj pripeljala policija, ki me je opozorila naj zapeljem dol. Kasneje se ni nič zgodilo, jaz pa sem po 1h totalno sestradan in s 6000 porabljenimi kalorijami tisti dan ponovno po 170 km pripeljal v Koper do svoje »primorske mame« - Metke, ki me je spet oskrbela, da sem se lahko regeneriral. Italija je zelo zanimiva za kolesarjenje, zdaj me čaka še južni del od Ancone do Sicilije in potem verjetno s trajektom do Kopra. Po prihodu sem obiskal doktorja in ugotovili smo, da sem imel zlomljen členek poškodovane vezi ob členkih na prstih. Poškodbo še vedno saniram, bo že boljše, saj se vse enkrat uredi, se bo tudi to.
Če smo že pri Italiji, v mesecu juliju smo se Drago, Suzana in moja malenkost odpravili na največji vrh Dolomitov, na Queen of the Dolomites – Marmolada (3343 m nmv). Priprava na ekspedicijo in privajanje na redki zrak je bila en dan prej v soboto, ko smo se povzpeli na Piz Boe (3152 m nmv) v sosednji dolini, ne daleč vstran od Cortine de Ampezzo. Pogledi v sočnem dnevu na vse strani Dolomitov so napolnili srce za nekaj časa. Bilo je tako jasno, da smo videli vse do Slovenije. Prespali smo ne daleč od jezera na črno v gozdu v šotoru. Zvečer smo si naredili še piknik ob gorski rečici, ki priteče navzdol od jezera de Fadaia (2050 m nmv). Trebalo se je malo umiti in pripraviti na spanje. Po nerodnosti sem stopil še v vodo in imel eno nogo in čevlje popolnoma premočene. Ponoči smo imeli nekaj nemirov v gozdu ko smo zaslišali neke ljudi hoditi, a nismo vedeli za kaj gre, zato smo od »straha« zaspali. Drugi dan smo se odločili da gremo od jezera peš, da bo zgledalo s kakšnega testa smo Slovenci (lahko bi se peljali na 2600m) z žičnico. Na tej višini smo pri koči smo zavili desno proti ferati in se dalje vzpenjali. Do tukaj je nosila 60m štrika Suzana, kasneje pa sem prevzel to nič kaj prijetno opravilo sam, vse do vrha in še do dol. Skratka, ferata je bila dokaj zahtevna in rabili smo za 2.5h vzpona po njej, rabili smo SV (samovarovalni) komplet. Občutki na vrhu so bili nepopisni. Pri spustu čez ledenik smo se navezali in nataknili dereze. Sonce je bilo zelo močno in se bleščalo od snega. Do avta smo prišli ob 17h dokaj utrujeni, nakar sta se Drago in Suzana v mrzlem ledeniškem jezeru še okopala, jaz pa sem se malo šparal (preventiva). Čeprav ni bilo daleč od Slovenije je bilo vožnje za nekaj ur, če prištejemo še avgustovske počitnice v Italiji, pa si lahko mislite gužvo, ki je bila na avtocestah. Na poti nazaj je bil določen tudi novi cilj in sicer najvišja gora Evrope v Kavkazu – Elbrus 5642m nmv.
Euro odprave so obeležene v foto galeriji tukaj, video galeriji tukaj in z mapami in opisi poti tukaj.
Marmolada pa v foto galeriji tukaj, video galeriji tukaj.
|
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
|
23.12.2009 |
Čiščenje uma in telesa |
|
|
|
Nekaj časa je že odkar sem se zadnjil oglasil (september 09). Ne nisem zaspal, niso me zaprli, le na "rehabilitaciji" v Indiji sem se potikal. Takoj po spremembi plana glede mišičnih bolečin v predelu desnega kolka in desnega ramenskega obroča so se plani hitro spremenili. Čez nekaj dni sem odjadral v Indijo, brez kolesa seveda, neposredno v ašram Sathya Sai Baba (mojega učitelja), kjer sem bil nastanjen dobrih 5 tednov. Vse se zgodi z namenom in tudi to se je. Kdor ne pozna Sai Babe, njegovega učenja in sporočila ki jih širi, lahko o tem prebere vec TUKAJ. Putaparti, kjer sem bil nastanjen, leži 2h vožnje s taxijem severno vzhodno od Bangalore-ja. To je sveto mesto, kjer se dogajajo sami čudeži. Tudi meni so se začeli, že kar hitro na samem začetku. Pričel se je proces čiščenja fizično prisotnih blokad v telesu, ki vsakega slednika doletijo, saj so energije v ašramu in predvsem v templju zelo močne. Po nekaj dneh je začela energija po telesu krožiti in čiščenje uma in telesa se je pričelo, kar pa je imelo za posledico izravnavanje bolečine v kolku in rami na desni in levi strani telesa. Z mislimi je mogoče doseči VSE, saj je vse v glavi in misel je energija, enako kot denar (prvo misel, nato beseda in potem dejanje). Ko se človek umiri, se odmakne od materialnega sveta in sprejme ter začuti da ni telo, da ni um, s katerim se ponavadi v življenju identificira, da smo samo večna in nespremenljiva duša (atma), ki začasno naseljuje telo in uporablja um, privrejo na dan (ne)mogoče stvari, ki se vsaki dan malo po malo nalagajo v podzavest. Ampak, vsak ima svoje stvari in svojo pot, je v svojem procesu čiščenja, zato je težko govoriti o tem. Velikokrat sem se med svojim bivanjem v ašramu spraševal, pa tudi na kolesu, zakaj mi to treba, kaj je temu namen, ampak prej ko slej dobiš odgovor. Enkrat sigurno, če ne pa ti ga drugi ljudje pokažejo. Da pa lahko to spregledaš je potrebno začeti živeti zavedno in biti dober opazovalec.
V zadnjem tednu mojega bivanja v majhni sobici sredi ašrama s svojim dobrim PRIjateljem Igorjem, sem pokukal tudi malce na cesto in naredil s kolesom tudi nekaj 10 kilometrov po tej prelepi deželi. Kolo sem si sposodil in ni bilo kaj prido udobno. Imelo je le eno prestavo, nenastavljivo krmilo (bilanco) in trdi sedež. Temu primerna je bila tudi moja zadnjica po prihodu na cilj. Bilo je zelo vroče in suho. Ljudje so me nenehno pozdravljali, saj jim je bilo nenavadno videti belca na kolesu. Le tega dnevno niso vajeni. Vsakokrat ko sem se ustavil sem iml okoli sebe takoj 10 ljudi, ki so hoteli, da jim dam kakšno kulico ali pa kaj drobiža. Nekaj sem jih celo imel in morali bi videti kako so bili otroci zadovoljni, ko so dobili kulico. Pravijo, da manj stvari ko imaš manj problemov imaš in posledično tudi manj za zgubiti, kar pa spet pomeni manj straha. In ti otroci so res videti brez straha (piše jim na očeh), čeprav živijo v težkih razmerah, včasih tudi brez ustrezne strehe na glavo ali pa se nimajo h komu stisniti kar rabi vsak otrok.
Glede na vremenske razmere sem moral vodo uživati vsakih 2-3 km, sicer lahko kar hitro dehidriraš. Seveda ke ustekleničena voda. Večjih nevšečnosti ni bilo, sicer pa je vse odvisno od tega kako razmišljaš. Če razmišljaš nepozitivno, se ti bodo tudi takšne situacija dogajale in obratno. Narava je občudovanja vredna. Od kamenja, prostranih travnikov, jezer, preprostih ljudi pa vse do zabasanih in onesanežnih mest. Vsekakor me je kolesarko Indija očarala, tako da, ko se vračam na dolgo indijsko etapo se bo treba dobro pripraviti, fizično in psihično.
Indijska rehabilitacija je bila vsekakor zelo zelo uspešna, a zdravljenje se še ni zaključilo, zato tudi ne morem še delati večjih načrtov za prihajajoče leto. V vsakem primeru je prva etapa na seznamu od letos prestavljena etapa Maribor-Damask (Sirija) v dolžini 4000 km. Počasi in previdno lahko tudi že treniram vendar ne s prevelikimi obremenitvami za kolk. Poleg tega pa bi izkoristil priložnost in te povabil, da se v tem času, takoj v novem letu (januarja 2010) udeležiš kakšnega potopisnega predavanja na temo kolesarjenja po različnih delih sveta. Več o kraju, času in temi preberi na vstopni strani pod rubriko DOGODKI.
Slike iz potovanja po Indiji so na voljo v foto galeriji Indija TUKAJ.
|
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
|
02.09.2009 |
Ekspedicija preložena zaradi poškodb |
|
|
|
Sporočam, da sem včeraj, tik pred odhodom na ekspedicijo Balan-Orient-Express (planiran odhod je 10. sept), prejel zadnji izvid in mnenje kirurga specialista, ki pa ni najbolj obetavno. Diagnoza je sledeča, da imam entezopatijo kite mišice (ki je zraščena okoli desnega kolka), kjer se le-ta narašča na kost. Ta bolečina me spremlja že od januarja letos in še do danes ni izvenela, zato sem se tudi odpravil preveriti, da nebi prišlo do hujše sklepno-mišične poškodbe med samim kolesarjenjem. V bistvu gre za preobremenitev pravijo dohtorji. Za sanacijo poškodbe kite mišice mi je priporočena ultrazvočna terapija in pa opustitev vseh treningov in večjih preobremenitev do nadaljnega oz. dokler ne izginejo vnetni znaki (predvsem bolečina in oteklina). Poleg tega me spremlja podobno dolgo tudi bolečina v desni vratni mišici, ki se razteza do rame. Tudi ta bolečina spada pod entezopatijo in je znana pod imenom rigidna rama ali primarni adhezivni kapsulitis. Tukaj je omejena gibljivost rame in pravtako vrata. Skratka, sem v dobrih rokah strokovnih zdravnikov, tako da brez skrbi, vse se bo uredilo. S tem do nadaljnega prestavljam tudi veliko Balkan-Orient Express ekspedicijo proti Bližnjemu vzhodu najmanj do takrat ko poškodbi ne bosta sanirani. Verjemi, da sprejetje tega ni bilo lahko, posebej ker je to tik pred odhodom. Vendar vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Glede na to, da me v prihodnje čaka še veliko število kilometrov in ne samo to, ampak tudi let življenja, smatram, da je potrebno poskrbeti prvo za zdravje, nato pa bodo kilometri pod vrtečim se kolesom spet leteli.
O potopisnih predavanjih v jeseni 2009 iz minulih ekspedicij in potepanj boste pravočasno obveščeni.
|
|
Komentarji (2) |
|
|
|
|
|
|
|
|
14.07.2009 |
Grossglockner (3798 m) mala malca |
|
|
|
Uspešno je za menoj še en alpinistični podvig in sicer na najvišjo goro Avstrije - Grossglockner. Z Dragom sva se minuli vikend kar namučila, a se je splačalo, ker so bili na vrhu vsi trenutki lepo poplačani. Pot sva si razdelila na dva dela in sicer prvi da do iz Lucknerhausa (1918 m) preko Stüdl hutte (2800 m) do Johann Hütte (3454 m) ne daleč pod vrhom. Čeprav sva se vzpenjala dokaj počasi naju je malce izdala višina, zelo redek zrak (malo kisika). Težave so čez noč izginile in zjutraj sva vztrajno odkorala (beri plezala) proti vrhu. 10 minut prečudovitih občutkov na vrhu v prelepo jutranje obsijanem Grossglocknerju je bilo nekaj nepozabnega. Po vrnitvi na Johann Hütte sva se vrnila do avta po daljši, nekoliko plezalni poti, čez Salm-in Glörer Hütte. Pot sva zaključila v nedeljo ob 16h v Lucknerhaus.
Fotografije si lahko pogledate TUKAJ, video posnetek iz vrha pa TUKAJ.
Sicer pa tudi nekaj novih fotografij iz potepanja po Sloveniji TUKAJ.
|
|
Komentarji (4) |
|
|
|
|
|
|
|
|
11.06.2009 |
Čebele letijo z več kot 35 km/h |
|
|
|
Imel sem še nekaj dni, ki sem jih želel še izkoristiti za kolesarjenje, zato sem se na severu zahodu Bodenskega jezera podal spontano na jug proti Švici, si ogledat slapove na reki Ren v Schaffhausen-u (Švica). Zjutraj sta me še starejša gostitelja, kjer sem šotoril, povabila na zajtrk in potem smo se poslovili. Po nekaj km sem na kolesarski stezi okoli Bodenskega jezera srečal mlado prijetno družino. Oče je gonil zadnji in imel prikolico, v kateri je vlekel par mesecev starega otroka, pred njim 12 letni sin, prav tako s prikolico in vso prtljago, od spredaj pa mama, brez prtljage, ki jima je rezala zrak. Zelo lepo. Povedali so mi, da imajo to v tradiciji, da enkrat na leto 2-3 dni obkrožijo s kolesi Bodensko jezero (220 km tura). Lepa tradicija. V Stein am Rhein smo se po 30 km razšli, jaz pa sem se podal proti slapom v Schaffhausen. Na prihodu v mestu, sem spet pomagal eni družini pri flikanju plašča, saj so pumpo in flike pozabili doma. Iz torbe mi je padel mali košček papirja in ker nisem videl, je ženska, da ne moreš verjeti, šla pobrati sama in da dala v smeti. Lepo. No tudi tem sem verjetno popestril dan. Po ogledu slapov, ki so res fascinantni, pa sem si privoščil kosilo. Takrat sem imel že 60 km, bilo je sončno in oblačno. Ob jedi sem spoznal prijeten mlad par Nadima in njegovo punco. Med pogovorom me je nagovoril, da Zürich ni tako daleč vstran (par 10 km), in sem se spomnil, da imam tam prijatelje. Časa sem tudi še imel, zakaj pa ne. Odločil sem se jih obiskati, zato sem poklical in se najavil. Kako spontano, res je prijalo, ker že zadnje 3 dni nisem sledil prvotno grobo zastavljenem planu. Po kosilu sem se spakiral in odpotoval v bližino Züricha. Prišel sem ravno za čas večerje, nato pa smo še poklepetali. Komu lepše Drugi dan sem se odpravil proti ciljni destinaciji. Imel sem še približno 260 km, ravno za dva dni. Že na vse zgodaj sem zasledil finto, ki jo imajo Švicarji, ki bi jo lahko začeli prakticirati tudi v Sloveniji. Kmeti (tisti ki gojijo rože) ob cesti pripravijo šopke rož različnih velikosti in barv ter postavijo blagajno na štand. Tako si lahko vsak mimoidoči sam vzame šopek rož in samodejno plača (na štandu ni nikogar- self service). Seveda gre tukaj za totalno zaupanje, po čemer je Švica zelo znana. Sigurno se najde kdo, ki kdaj kaj ukrade, vendar je izkoristek prodaje še vedno boljši, kot pa da bi nekdo tam moral stati ves dan in čakat, da proda 20 šopkov, in raje v tem času kaj drugega že postori. Podobno sem slišal od ljudi se dela tudi za živilske pridelke kot krompir pa sadje in podobno. Dobra finta rudi.
 
Sicer pa naslednje kar sem ob jutranji vožnji opazil, da že nekaj sekund vzporedno z menoj leti čebela. To se mi še nikoli ni zgodilo. Pogledal sem na števec in kazalo je 35 km/h. Kot da mi želi nekaj povedati…hm…Vztrajala je kar dolgo, recimo kakšne pol minute in potem pospešila naprej. Sigurno na 50 km/h, tako njene maximalne hitrosti nisem uspel raziskati. Sem pa preveril na netu in prebral, da je tam nekje 50km/h in da s svojimi krili zamahne do 40x na sekundo. Kar velika frekvenca. No tale fenomen novovrstnega sopotnika, čeprav za kratek čas, me je zelo fasciniral. Ta dan je bilo zelo vroče in ni se mi preveč dalo kolesariti.. Med drugim sem se spustil po 18% hribu (seveda prej trdo garal, da sem prišel na vrh), in dosegel najvišjo hitrost v sklopu tega projekta 82 km/h, zanimivo pa je bilo to, da je na sredini hriba bila tabla za naselje, kjer je omejitev 50 km/h, tako da bi mi lahko vozniško vzeli , če bi me zaustavili. Boljše da ne, ker bi spokalo. Na poti v eni vasi sem pri eni hiši prosil tudi za toaleto in med drugim sva se z gospodom zagovorila, na koncu pa mi je dal še karto, ki mi je še kako prav prišla vse do konca, saj je imela označene vse kolesarske steze v regiji. Schwarzwald je zelo lep in zelen, predvsem po nekaterih stranskih cestah nimaš občutka, da si sploh v Nemčiji. Sicer pa sem sledil Hohenzoller kolesarski stezi in je speljana tudi skozi Stuttgart in še naprej. Dan je bil že dolgi, tudi kolesaril sem že kar dolgo, utrujenost pa me je malce tudi začela dajat. Želel sem si pustiti manj kot 100 km za zadnji dan zato sem ta dan malce potegnil in končal pri 145 km pri eni mladi simpatični družini, s katerimi smo se zagovorili pozno v noč. Spal sem kot angelček in se prebudil v sončnem jutru, pozajtrkoval in se poslovil ter odpravil na zadnjo dejanje do Stuttgarta.
 
Čakalo me je še kar nekaj km, a noge sem me ta dan kar začele izdajat, verjetno zato ker sem z glavo že bil na cilju, moje fizično telo pa še ne. Pot me je vodila po samih hribih (od 600 do 1100 m n.v.), nekajkrat na dan sem se vpozpel gor in potem spet dol. Višinski metri so se kar kopičili, bilo jih je 1350m. Na poti sem prišel tudi do reke Neckar, kateri sem nekaj km tudi sledil. Zelo lepo urejene kolesarske steze in pa seveda obrobje reke. Tudi veter je ta dan bil zelo močen in kot vedno spet v prsa. To najbolj nimam rad, ampak jaz sem imel še kakšnih 20 km do centra. Bil sem v Böblingenu. Pred Stuttgartom sem naletel na nekaj gozdov, v katerih pa sem se zelo enostavno zgubil. 2 uri sem taval po neskončnih poteh, ki se 1000x razdelijo in to brez detajlne karte. Na srečo sem naletel tu in tam na kakšno osebo, ki mi je povedala koordinate. Nato sem končno le našel izhod iz labirinta in še sreča, ker sem počasi že imel dovolj teh gozdov, kjer se hitro izgubiš. Kasneje sem ob 18h le prispel do svoje bratranca Miloša, pri katerem so me veselo sprejeli. V naslednjih dveh dneh sem obiskal tudi obe sestrični, Bojano in Nadjo. Z vsemi tremi smo bili prav srečni ko smo se lahko spet malce videli in poklepetali. Takoj drugi dan sem si na železniški postaji med drugim tudi urejal povratno karto. Pojavil pa se je problem, saj so bili vsi vlaki, ki vozijo čez dan, že polni, oz. za mene ni bil problem, problem je nastal kam dati kolo. Zato sem moral sprejeti nočno vožnjo (12h) s 3 kratnim prestopanje in celo čakanjem 3h v Salzburgu od 3-6 zjutraj. No tudi to sem preživel tako, da sem si enostavno na eni klopci postlal s spalno vrečo in nastavil alarm, da nebi zaspal vlaka. Na koncu se je vse dobro izšlo in prispel sem v Maribor, poln energije. Zdaj pospešeno jem, saj sem na poti izgubil 4 kg teže. Hehe
Pri vseh dosedanjih popotovanjih sem si nabral že kar nekaj izkušenj, katere sem pridno zbiral in bi jih sedaj rad podelil z vami. Predvsem pridejo prav tistim, ki se bodo in ki se odpravljajo podobnih dogodivščinam naproti. Hvaležen bi bil vsakemu, če bi mi poslal tudi svoje izkušnje in trike, da bi lahko tale KATALOG TRIKOV razširil.
Smo na liniji…
|
|
Komentarji (9) |
|
|
|
|
|
|
|
|
09.06.2009 |
Nanos, Mangart, Krn |
|
|
|
Vabim te, da se mi pridružiš na adrenalinskem športnem kolesarsko in pohodniško obarvanem vikendu in sicer:
1. dan: petek 12.6. - vzpon Nanos in okolica (celodnevni kolesarski izlet) ca. 60km
2. dan: sobota 13.6. - vzpon na Mangart 2679m (celodnevni kolesarski izlet) ca. 60 km
3. dan: nedelja 14.6. vzpon na Krn 2244m (celodnevni pohodniški izlet)
Odhod, petek ob 06.00 iz Maribora, prihod nedelja v popoldanskih urah.
Prenočitev je v šotoru v kempu Klin v Lepeni (dolina Trenta).
Vsak krije svoje stroške prevoza, hrane in ostalega. Lahko pa se pridružiš tudi posamezni dan, prvi, drugi ali samo tretji.
Prisrčno vabljen, zagotovo se bo dogajalo marsikaj.
  
|
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
|
07.06.2009 |
Barje 2009, organiziran 4-dnevni kolesarski izlet |
|
|
|
Vabimo te, da se nam pridružiš na štiridnevnem potepanju s kolesi po Ljubljanskem barju in okoliških hribih od 25. do 28. junija 2009. Za kratek opis poti pritisni TUKAJ ali na spletni strani http://potepini.blogspot.com.
|
|
Komentarji (1) |
|
|
|
|
|
|
|
|
21.05.2009 |
EURO tour Numero UNO - 2009 |
|
|
|
Evo, pa sem se pozdravil in sem na red za evropsko turnejo 1. del, ki jo pričnem danes dopoldne. Pot ni fiksno začrtana, so pa okvirne destinacije znane in sicer: izvir reke Mure, Garmischspartenkirchen, Bavarska in gradovi, München in kot končna destinacija Stuttgart od koder se tudi vračam v Slovenijo. Prtljaga je pripravljena, glavno prevozno sredstvo tudi in celo opremljeno z varnostno zastavico na katero sem pripel tudi zastavico naše ljube domovine - Slovenije. Nek se vidi iz kakšnega testa smo :-)). Za varnost je pač potrebno poskrbeti. Zdaj pa je potrebno le še poganjati pedale in bo to to. Pred menoj je približno 1000 km.
Vase zelje za obisk atraktivnih točk sprejemam po emailu.
O dogajanjih boste lahko brali na spletni strani takoj ko bo možno.
Ajde
|
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
|
04.05.2009 |
Narava je vedno močnejša |
|
|
|
Verjetno se sprašujete na kateri poti in državi se trenutno nahajam, a narava je bila močnejša in me prizemljila, sprva bolečine v vratu, nato spektakularni padec s kolesom in povrh vsega me je izdalo še grlo. Napori na poti zahtevajo psihično in fizično zelo močnega človeka, a jaz zdaj to nisem, zato bo treba najprej okrevati, se energetsko napolniti in šele nato nadaljevati.
Minuli teden se je začel malce klaverno. Iz mesteca Rabac v hrvaški Istri, kjer sem bil nastanjen, sem se že v ponedeljek podal po istrski turi predvideni za pribl. 300 kolesarskih km. Že zjutraj sem vstal z bolecinami v vratu, ki pa so se po dobrih 15 km na poti proti Puli se ojačale, tako da sem se moral vrniti. Ko so le te po nekaj dneh pojenjale, sem izbral alternativo in se odpravil s kolesom raziskovati Rabac in daljno okolico. Glede nato, da tudi vreme ni bilo najbolj naklonjeno (nenehno deževje in malo sonca), nisem uspel narediti veliko kilometrov, a tiste ko sem so bili toliko slajši, saj sem spoznal nekaj novih prijaznih ljudi in pa kljub vsemu nekaj videl. Na eni izmed enodvenih tur so me tudi domačini v vasici Mali kosi povabili v njihovo vinsko klet (saj veste kaj sledi). Obiskal sem tudi Termoelektrarno Plomin in pa seveda historičen stari del Labina, kjer sem se povzpel na vrh stare cerkve. Kolo je držalo in še do danes nisem imel nobenega gumi defekta. Vrh vsega je bilo prvomajsko tekmovanje v uphillu, kjer sem dosegel tudi drugo mesto, ne da bi sploh vedel, da je to bilo tekmovanje. hehehe Že pred nekaj časa sem se odločil, da ne bom več tekmoval z drugimi, ker tega ne rabim, vedno pa tekmujem le s samim seboj, zato je tudi ta prireditev potekala v takem duhu (vsaj v meni). Spoznal sem tudi nekaj drugih kolesarjev iz bližnje Nemčije, s katerimi smo se spoprijateljili in se skupaj odplejali na popoldanski kolesarski izlet. Na poti na nazaj nas je ponovno dobilo močno deževje, pri čemer so ceste postale zelo spolzke. 300 m pred ciljem sem očitno s preveliko hitrostjo zapeljal v oster desni ovinek na vrhu Rabca, kar je bilo dovolj, da me je spodneslo in padel. Vrglo me je na drugo stran ceste in sreča, da je bila stranska cesta in da ni bilo prometa. Kolegi so mi pomagali, da sem rane po telesu hitro razkužil, nato pa smo se odpeljali do hiše, kjer nam je žena (medicinska sestra) od Axla (imajo tudi partmaje www.maremonti-istra.com) strokovno oskrbela rane. Sreča v nesreči.
Res je, že dolgo nisem tako spektakularno in hkrati grdo padel. A kaj čmo, živemu se vse zgodi in tako gremo dalje. Drugi dan sem moral zaradi odprtih ran ležati (seveda na plaži), medtem pa so se rane že celile. Z mislimi sem se že pripravljal na evropsko turo, ki je v planu v mesecu maju. A glej ga, narava je bila močnejša in kot da bi hotela, da ostanem doma, me je v nedejo izdalo še grlo, tako, da sem v ponedeljek moral prestaviti evropsko ekspedicijo do nadaljnega. Vse ima svoj vzrok in tudi to ga ima, zato se odpravim na pot, takoj ko bo ponovno spet vse v redu.
|
|
Komentarji (1) |
|
|
|
|
|
|
|
|
20.04.2009 |
Ekspedicije 2009, Spet v pogonu na dveh kolesih... |
|
|
|
| Še nedaleč nazaj sem uspešno zaključil prvo kolesarsko ekspedicijo po Novi Zelandiji v sklopu projekta S kolesom okoli sveta in že je tukaj pomlad, sonček in cesta, ki kliče po še več kilometrih. Tako je, že v začetku meseca maja se projekt nadaljuje po hribih in dolinah naše najstarejše celine - Evrope. Iz rodnega Maribora se odpravljam na avanturistično raziskovanje ob reki Muri, vse do njenega izvira in nato naprej mimo Mozartovega rodnega kraja preko na v Bavarsko. Računam na 1000 izjemno atraktivnih kilometrov.
Najslajše pa seveda pride na spored konec avgusta, ko se iz Maribora spuščam na razburljivo pot po republikah bivše Jugoslavije, preko Bolgarije in Bosporja v Turčijo, orientalski Libanon in vse do glavnega mesta Sirije – Damask. Ekspedicija Balkan-Orient Express bo dolga okrog 3200 km.
Podrobnosti in ostale zanimivosti si lahko v živo ogledate že ta torek, 21. aprila 2009 ob 17h na programu RTS v oddaji Živa.
Sporoči mi svojo željo in postala bo moj izziv.
|
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
|
11.03.2009 |
V ZIVO predstavitev projekta |
|
|
|
V petek, 13.03.2009 bo ob 8:30h v oddaji DOBRO JUTRO na RTVSLO ob 8:30 dopoldne predstavitev projekta "S kolesom okoli sveta". V kratki reportaži bo opisana tudi pot po Novi Zelandiji.
|
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
|
22.01.2009 |
POZOR: Potopisno predavanje: NOVA ZELANDIJA, 29.01.09 ob 19h, Bela dvorana nad kinom Union, Maribor |
|
|
|
V četrtek dne 29. januarja 2009 bo ob 19h v Beli dvorani nad starim kinom Union v Mariboru potopisno predavanje iz NOVE ZELANDIJE.
Na kratko bo predstavljena ideja projekta "Simon Erzen - S kolesom okoli sveta", preostali, največji del predavanja pa se bomo podali po Novi Zelandiji, kjer sem v eno mesecni ekspediciji prekolesaril 2000 km dezelo kivija povprek ter na poti raziskal in prečesal vse od domorodnih Maorov, velikih mest, prostranih peščenih plaž na Tasmanskem morju in atlantskem oceanu, prostranih travnikov, ki jih mi konca in ne kraja, visokih alp, izkusil nepremagljiv novozelandskih veter in močno poletno sonce, okusil res umirjen in lagoden življenjski slog domačinov ter se poigral z delfini vse do pingvinov, tjulnov in morskih levov. In vse to v neokrnjeni naravi samega zelenja.
Na kratko bo predstavljeno tudi nadaljevanje projekta z naslednjo ekspedicijo. Bodi zraven!! |
|
Komentarji (0) |
|
|
|
|
|
|
|
